Prilaščanje Kraljestva na silo
Od dni Janeza Krstnika pa doslej silo trpi nebeško kraljestvo, in siloviteži si ga siloma laste (Mt 11,12 CHR).
Kakšna sila in kakšni siloviteži so tu mišljeni? Ali to pomeni, da mora vernik izvajati kakšne napore, da bi vstopil v nebeško kraljestvo? Kako gre to skupaj z odrešenjem »edino po veri« in »edino po milosti«?
Jezusova prispodoba v citiranem besedilu je zelo močna. V tej razlagi govori o svojem predhodniku Janezu Krstniku. V odlični družbi prerokov zaseda Janez enkraten položaj. Bil je zadnji starozavezni prerok in stoji istočasno v obeh zavezah, z eno nogo v stari, z drugo v novi zavezi. Ta enkraten Janezov položaj je razlog, zaradi katerega pravi Gospod, da je Janez največji med preroki, »vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.« (v. 11 SSP) Ta izjava nam lahko da misliti, kako zelo se je povečala razlika med obema zavezama, ko je prišlo do izlitja Duha na binkošti.
Navkljub dejstvu, da se Janez nahaja v obeh zavezi, je umrl pod staro zavezo in ni uzrl zarje novega dne, ki je napočila na prve binkošti. Ta njegov položaj v zgodovini razodetja Božjega načrta ga dela manjšega od »najmanjšega v nebeškem kraljestvu.«
Za razumevanje enkratnega Janezovega položaja, bi lahko uporabili mogočno palačo kot prispodobo za nebeško kraljestvo. Sveti v Stari zavezi so lahko videli vrata palače, niso pa mogli vstopiti skozi. Bila so zaklenjena, ker Kristus, ki je »vrata« (cf. Jn 10,9) še ni prišel.
Kakorkoli, na vratih so bile mnoge lepe podobe Kraljestva. Te podobe so bile znamenja stare zaveze: daritve, potop, rešitev iz Egipta, dediščina v Kanaanu itn. To so bile lepe podobe in starozavezni sveti so se lahko dokaj dobro poučili o svetu na drugi strani vrat. Toda niso imeli vstopa!
Zdaj pa razmislimo o Janezu, ki stoji pred vrati. Z dovršitvijo svoje službe, ko je označil Kristusa kot »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta,« (Jn 1,29.36 SSP) je Janez naredil v vratih špranjo. Ta je omogočila svetim, ki so bili še vedno pod Staro zavezo, da so lahko majčkeno pogledali, kaj je za vrati. Ko so to videli, so bili tako osupli, vznemirjeni in presenečeni, da so, lahko rečemo, od hrepenenja jurišali na vrata. Niso več mogli čakati. Kraljestvo so si prilaščali s silo in močjo. Nič jih ni moglo obrniti nazaj.
To je mogočna podoba privlačnosti, ki jo ima nebeško kraljestvo za vernike. Pomislite, da je bil najtežje breme za starozavezne svete njihov greh (cf. Mt 11,28). Utrujeni in obteženi so tisti, ki so dolgo iskali odpuščanje grehov in odrešenje v delih Postave, na koncu pa odkrili le ničevost vseh svojih naporov in jim je breme Postave postalo neznosno. Kako bridko, a temu so sledile besede našega Gospoda: »Pridite k meni ...!« (v.28) V kraljestvu je bilo popolno odpuščanje ter sijaj in slava odrešenja. Po vseh letih trudov in tesnobne bolečine odpre Janez špranjo, ko pokaže na Jezusa kot na vrata. Nič ni moglo zadržati svetih. Navalili so na vrata in to še vedno počnejo. To delamo vi in jaz. Nič več ne moremo nositi bremena greha. Hitimo h Kristusu in nič nas ne more zadržati. Biti v Njem je vse hrepenenje naših src!
Bodite pozorni na to, da za tiste, ki hitijo k vratom, dosledno uporabljam izraz sveti. Ta specifični izraz je ključ do odgovora na drugo vprašanje: »Ali to pomeni, da se mora vernik potruditi, da bi vstopil v Kraljestvo?«
Če vzamemo stvari, kot so povedane, se odgovor na to vprašanje glasi: »Da! Da, seveda.« Jezus je to povedal na več mestih. Vstopiti moramo skozi ozka vrata. Da bi bili Jezusovi učenci, se moramo odpovedati sebi in vzeti križ. To delamo. Da bi vstopili v Kraljestvo, moramo postati podobni otrokom. To je naš poklic in obveza. Sveti niso in ne morejo biti antinomijanci, ki pravijo, da ne potrebujejo drugega, kot da sedijo v gugalniku in prepustijo Bogu, da bi vse naredil namesto njih. Naj zato, ker verujemo v odrešenje »samo po veri«, postanemo brezskrbni in posvetni? Nikakor. Bi bili v tem primeru sploh sveti (cf. Rim 6,1 sl.)?
Edino sveti so videli skozi špranjo v vratih in le oni so bežno uzrli bogastvo na drugi strani. Edino sveti so jurišali (in še jurišajo) na vrata. In ne pozabimo: sveti so tisti, ki so že v kraljestvu, bodisi po moči Božje obljube pod staro zavezo ali po Kristusovem Duhu pod novo. Ker so sveti, so bili oprani v krvi Kristusa, suverenega vladarja Kraljestva, kateri jim daje svojo lastno pravičnost, ki jo je prislužil na križu.
Toda tu gre za svete, ki grešijo, oziroma, če vam je tako bolj všeč, za svete grešnike. Zato moramo (vi in jaz) vsak dan hiteti v zavetje h Kristusu, da bi se znebili bremena in utrujenosti od naših grehov. Zatekamo se h Kristusu, ki je vrata; vidimo slavo blaženosti nebeškega kraljestva; z vročimi prošnjami hitimo na vrata, da bi zadobili odpuščanje v Kristusovi krvi in dosegli blaženost v Kraljestvu. Kraljestvo si lastimo s silo.
Toda tudi juriš svetih na Kraljestvo poteka v moči dejstva, da smo v Kraljestvu, kajti Bog je tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v nas svoje hotenje in delovanje (cf. Flp 2,12.13). Dejanja, v katerih je vernik udeležen in jih omogoča milost, so njegova dejanja, za katera je celo poplačan. Zapoved evangelija za Božje ljudstvo se glasi: »Bodite tisto, za kar vas je Bog ustvaril!« Jurišajte na vrata in vzemite Kraljestvo s silo! In pojdite skozi vrata, katera so Kristus!
Prof. Hanko
Za dodatno
gradivo v slovenščini kliknite tukaj.
Za gradivo v hrvaščini kliknite
tukaj.